dolenjska

Ko so jo enkrat dali za »šporhet« …

30.11.2019 | 18:15 | Besedilo in fotografije: Mirjana Martinović

Matevž in Martina, vnuk in babica, oba gostinca in sodelavca, pa čeprav je med njima skoraj 50 let razlike.

Novo mesto - Starejši Novomeščani se je spomnijo še iz nekdanjega hotela Metropol, danes hotela Krka, številni tudi iz znamenitega »televizorja« na Glavnem trgu. O njej govorijo kot o dobri domači kuharici in nadvse srčni gostinki, ki se še vedno veliko časa zadržuje v kuhinji domače gostilne, pa čeprav je pred kratkim praznovala 79. rojstni dan. »Babi« ji pravijo, in to ne le njeni vnuki.

Dobro gostilno in kuharico v njej lahko gostje ocenijo na različne načine. Veliko jih meni, da je ključna že juha, po kateri lahko vsakdo oceni, kakšna hrana ga čaka v nadaljevanju. Spet drugi prisegajo na ocene v medijih, na primer Mladinino ekipo Konzuma. In tretji okus hrane povezujejo z odnosom, ki ga osebje goji do stalnih in prvih strank. Pri Martini Jerič, ki smo jo komaj prepričali v pogovor in nas je skromna ves čas pošiljala k drugim sogovornikom v gostilni, bi vse tri načine ocenjevanja zaključili s petico. Znana je namreč po svoji domači goveji juhi, Napotnikov Boštjan ji je namenil debeluha z oceno odlično, gostje pa jo kličejo »babi«.

Prihaja iz kmečke družine v Herinji vasi, od koder se je pri 20. letih podala »v svet«. Dobesedno pa s kolesom po makadamu do novomeškega hotela Metropol, v katerem je prvih nekaj let za koritom skrbela za čistočo posode. Kmalu so jo poslali za štedilnik oz. »šporhet«, kot pravi sama. Kako drugače je bilo takrat v kuhinji v primerjavi z današnjimi časi, pa si le redki predstavljajo.

To ni le zgodba o gostilni, ampak o kuharici, ki se še vedno najraje zadržuje za štedilnikom in med ljudmi.

»Takrat smo kurile še na drva. Prišla sem ob 4. uri zjutraj, zakurila, do 7. ure sem bila sama, potem so prišle še druge. Skrbele smo za veliko ljudi, ti so hodili na malice, potem še za kosila in večerje, tega je bilo res veliko in štedilnik je bil že od jutra poln: vsak dan velik lonec vampov, drugi pasulja, tretji golaža … Po malici pa juhe in vse drugo za kosila. Delovnik vsekakor ni bil dolg sedem ali osem ur, in ko mlajšim to danes govorim, me ne razumejo, ampak tako je bilo,« se spominja začetkov v hotelski kuhinji, v kateri je vztrajala deset let.

KAKŠEN 'TELEVIZOR' NEKI

Naslednjih 14 let je delala v »televizorju«, kakor se je imenoval lokal nasproti znamenite Ribje restavracije, danes Situle. »Tako so mu rekli, ker je imel tisto veliko izložbo oz. stekleno steno, in od tam si videl na Glavni trg in vse, kar se je dogajalo na njem,« doda in z mislimi odpotuje v čas, ki je bil po njenih besedah prav tako težek, a vendar čudovit. Mestno jedro je bilo polno lokalov in ljudi, v »njenega« so vstopili že ob 7. uri, spili kavico in šilce žgane pijače poleg ter se pozneje vrnili še na malico.

Tam se je naučila tudi strežbe, sicer pa je bila od nekdaj vajena, da prime za vsako delo. Prihajala je uro prej, kot bi morala, saj je še pred odprtjem poskrbela za vsaj tristo sendvičev. A spet skromno pristavi, da brez pomoči Mercatorjevih trgovk ne bi šlo.

»V vitrini sem imela nenehno pečenega in pohanega piščanca, francosko solato, šinjek … Prihajali so vsi, zaposleni iz vseh sosednjih trgovin in pisarn. Še danes kakšen pride sem Pod smrekco in mi reče, kako je bilo takrat tam lepo. Na trgu je hrano nudila še Dolenjka, tam so še več pekli za domov. In danes takšna ponudba mestu manjka,« še pove Martina in nadaljuje s spomini: »Goste sem poznala. Že ko sem ga videla na vratih, sem vedela, kaj rad je ali pije. Spominjam se nekega starejšega gospoda, ki se je v mesto z avtobusom vozil iz Straže. Vedno je pojedel piščanca in še za ženo za domov nesel. Njega sem vedno prvega postregla, pa si je to zapomnil, in ko sem začela tu Pod smrekco, se je tudi ustavil in rekel, da ni več isto brez mene.«

Odločitev za samostojno pot vsekakor ni bila lahka, a ko se je leta 1984 ponudila priložnost za odkup gostilne v okolici mesta, ki še danes nosi takratno ime, ni oklevala. Mož Franc je sicer še delal kot voznik, tako da so bili začetki težki, večinoma je za vse skrbela sama.

»Zagrabila sem in delala od kuhinje do šanka, vodenja obrti in vsega. A veste, inšpektorji so bili takrat zelo dobri, so mi res veliko pomagali in vse pojasnili.« Ker je bila od nekdaj samouk, je stekel tudi ta posel.

»Najprej smo bili skromnejši, a sčasoma smo dodajali jedi, zaposlila sva še eno kuharico, in tako smo delali naslednjih deset let. Žal sem moža izgubila, ko je bil star komaj 54 let,« pripoveduje naprej. V zakonu sta se jima rodili hčerki, Brigita in Mateja, zadnja pa je k hiši pripeljala svojega Frenka, ki je prevzel vajeti gostilne. »Če ne bi bilo njega …,« se zamisli sogovornica in hitro zasluge dobre kuhinje pripiše še današnji glavni kuharici Darji.

NAROD LJUBI DOMAČE

A če se vrnemo k njenim začetkom, ne moremo mimo tradicionalne slovenske hrane. »Znani smo bili po domačih jedeh, od odojka do klobas oz. vsega s kolin. Vedno mi je bilo pomembno, da gre za svežo in domačo hrano. Lignjev ni bilo, tega sploh nisem poznala,« prizna v smehu in nadaljuje: »Narod je bil na domačo hrano navajen in želijo si je še danes. Kosila so bolj priljubljena ob nedeljah, med delovniki pa malice.« Na oko oceni, da jih pripravijo po sto dnevno, jedilnik, na katerem ima dnevno od pet do sedem malic, pa sestavlja ekipa v kuhinji. »Jaz tam le še pomagam, uradno sem se upokojila, ko je Frenk prevzel gostilno, a sem na neki način ostala, ker ne morem brez ljudi.«

V družinskih gostilnah je običajno, da je v delo vključena vsa družina, sogovornici pa oči zažarijo, ko beseda nanese na tretjo generacijo, Frenkovega sina in prihodnjega naslednika gostišča Matevža: »Z njim imamo še večje veselje in užitek, gostje ga imajo zelo radi, saj vidijo, da dela z dušo. Veste, to me tolaži, da ves ta trud ne bo šel v nič.«

Jabolčni, marelični ali s katerim drugim sadjem. Najboljši je domači in Martina je po svojem zavitku znana daleč naokrog.

»Gostinstvo je naporen posel, a jaz sem ga imela rada. Gostu se moraš posvetiti, ni dovolj, da ga le pozdraviš in mu ponudiš hrano. Tu je Matevž zelo dober, vedno je nasmejan in zaradi njega se radi vračajo,« ne skopari s pohvalami, verjetno pa je prav njegov odnos z gosti zakrivil, da Martino skoraj vsi kličejo »babi«. Dejanska babica je še dvema vnukinjama in vnuku, kmalu pa bo postala prababica. Čeprav ni videti in zlahka bi jo kdo vpisal v kakšnega izmed vse bolj priljubljenih kuharskih šovov. Pravi, da jih rada pogleda, a da je tam preveč »packarije«. Na vprašanje, kaj meni o sodobni kuhinji in lepo postavljenih, a skromnejših krožnikih s hrano, pa skomigne: »Videti je lepo, a v mojem srcu je domača kuhinja. Pristni okusi in velike porcije, da se človek dobro nasiti.«

GLAVNA OSTAJA JUHICA

Med pogovorom prisede tudi 31-letni Matevž in jo objame. Ko ga vprašamo, česa se je naučil od babi, pa kot iz topa izstreli: »Vsega! Od kruha do štrudlja in vsega vmes. V gostinstvu sem od majhnega, v tej hiši sem zrastel in to mi je na neki način prirojeno. To je drugače, kot če bi se začel tega poklica učiti šele pri 15 letih.«

Martinina kuhinja se torej z leti ni veliko spreminjala in je znana po domačih štrukljih, potici, pečenki, že omenjeni goveji juhi in še bi lahko naštevali. »Ključna je velika količina pa dobro meso, veliko domače zelenjave in jušne osnove ter da je, seveda, brez kock,« (ne) razkrije hišnega recepta. Zet in zdaj še vnuk sta njeni kuhinji pred kakšnimi osmimi leti dodala še dalmatinske dobrote, čeprav še danes marsikdo debelo pogleda, ko na Dolenjskem dobi jadranskega lignja.

»Tudi ekipa iz Mladine je,« oba pristavita v smehu in se spomnita tega novinarskega obiska. »Bila je res velika gneča, več skupin, neka pogrebščina, poln šank, potem še ekipa rokometašev … Rezervirala sta morsko hrano pa pride oče iz kuhinje in jima pokaže dva kovača. Še danes vidim, kako so se jima oči zaiskrile,« se smeji Matevž.

RAJE KOT TOPLICE

Med njima je pol stoletja razlike, kar se izkaže za odlično priložnost primerjave gostinstva nekoč in danes. Martina je svoje spomine že razkrila, današnje razmere oz. razliko pa vnuk opiše: »Veliko gostov se ima za poznavalce. Ne moti me toliko, da zahtevajo veliko, a danes težko najdeš sredino oziroma pravo mero. Nekdo bi več, drugi manj, nikakor ni za vse dobro. Ampak s tem se ne želimo obremenjevati, prepričani smo o svoji kakovosti. Hrane po mnenju gosta ne spreminjamo. Se pa seveda prilagodimo. Prej je veljalo, da si imel skupino 30 ljudi in si jim ponudil dva menija. Danes je v takšni skupini vsaj nekaj vegetarijancev, nekaj veganov, nekaj alergičnih na kakšno hrano … Zato raje vidimo, da se skupine napovejo.«

Da bo nekoč nadaljeval družinski posel, se veseli, še bolj pa Martina ob njem, ki pri tem reče, da nje pa takrat verjetno ne bo več. A ji Matevž hitro odvrne, da tako govori že trideset let, nakar oba bruhneta v glasen smeh. In ko jo za šalo povprašamo še, kam bi šla raje, v toplice ali kuhinjo, se v hipu zresni: »Najraje sem tu.«

Članek je bil objavljen v septembrski Živi, prilogi Dolenjskega lista, z dne, 26. september 2019.

‹ nazaj