Pot okrog sveta se je sklenila na Tajskem

5.1.2020 | 10:00

S tako otovorjenim kolesom je Damjan potoval po delu Evrope in Azije. Fotografija je bila narejena v Kambodži. (Iz osebnega arhiva D. Grabrijana)

Ste kdaj pomislili, koliko želja ste že imeli v življenju? Gotovo zelo veliko! In koliko ste jih v resnici tudi uresničili? Ja, porečete, bilo je veliko vzrokov, preprek in razlogov, da so želje »obležale« nekje v kotu in čakajo na ugoden trenutek. Damjan Grabrijan iz Velikih sel pri Adlešičih pa ni razmišljal na ta način. Imel je svoje podjetje z zaključnimi deli v gradbeništvu in nekaj zaposlenih. In imel je veliko naročil, delal je od jutra do večera, a se je nekega dne vprašal, kaj ima od življenja.

Tako je dozorela odločitev o potovanjih. Najprej je šel na dopust v tujino s potovalno agencijo, nato se je v lastni režiji za mesec dni odpravil na Kubo. Naslednja avantura je bila popotovanje z avtomobilom po Evropi. Srečal je kolesarja, ki se je odločil, da bo s kolesom obkrožil svet, in mislil si je: »Če zmore on, bom tudi jaz!« In tako se je porodila ideja o poti okrog sveta. Če je ob prejšnjih njegovih potovanjih delo v podjetju še vedno nemoteno teklo, saj je imel podizvajalca, ki je skrbel za posel, pa je, preden se je s kolesom podal okrog sveta, podjetje prodal. »Ko sem omenil, da bom šel okrog sveta, mi ni nihče verjel. Mislili so, da se bom v Bosni obrnil in se vrnil domov. A priznam, da tudi sam nisem natančno vedel, kako bo z mojim potovanjem, in v resnici se je zasukalo drugače, kot sem načrtoval,« se je na čajanki, ki jo prvo soboto v decembru v svoji Kovačnici sreče v Gribljah pripravlja Darinka Jerčinovič, spominjal Grabrijan.

KAZEN »PLAČAL« S KOLESOM

Na poti je še kako teknila lokalno pridelana hrana. (Iz osebnega arhiva D. Grabrijana)

Damjan priznava, da se za dolgo pot okrog sveta ni posebej pripravljal, predvsem pa ni nabiral kolesarske kondicije. Res je prej nekoliko kolesaril po Evropi, in to s kolesom, ki ni bilo nič posebnega, kar zgovorno pove že cena: zanj je odštel le 136 evrov. Leta 2008 se je torej s kolesom, na katero je pričvrstil še nekaj držal, tako da je skupaj s prtljago tehtalo 63 kilogramov, podal na pot proti Vzhodu. »V začetku sem se trudil, da sem prevozil čim več kilometrov dnevno in se nisem veliko ustavljal, razen v glavnih mestih, da sem si priskrbel vizum za naslednjo državo. Do Črnega morja je šlo hitro, ker je ravnina; problem je bil le močen veter,« je nizal.

Nekoliko nerodno je bilo, ker je za Rusijo dobil le prehodni vizum za pet dni. V tem času bi moral prekolesariti to veliko državo. Seveda si je izbral krajšo pot, po kateri bi bil ta podvig mogoč. A je v začetku tako deževalo, da je dan in pol prebil v šotoru. Ko je srečen spoznal, da mu bo podvig le uspel, so mu na mejnem prehodu s Kazahstanom povedali, da je prišel na prehod za obmejni promet in da se mora odpeljati še 300 kilometrov do mednarodnega prehoda ali v Moskvo po nov vizum. Ni imel druge izbire, kot da se je do mednarodnega mejnega prehoda odpeljal z vlakom ter pol ure pred polnočjo in torej pred iztekom vizuma prečkal ruski mejni prehod. Tri kilometre stran si je sredi noči postavil šotor in prenočil, zjutraj pa ugotovil, da ima do kazahstanskega mejnega prehoda še osem kilometrov.

»Spal sem torej na nikogaršnji zemlji. A se na srečo ni nihče spotaknil ob to. Zataknilo pa se je, ko sem nameraval iz Kazahstana, kjer sem praznoval tudi 30. rojstni dan, z letalom odleteti v Indijo. Ko sem prišel v Kazahstan, bi se moral, čeprav sem imel veljaven vizum, javiti še na policiji, a sem to navodilo spregledal. In ko sem želel na letalo, so mi rekli, da nisem izpolnil nekih policijskih formularjev. Zaradi tega bi moral plačati visoko kazen, a sem se s policistom dogovoril, da sem mu dal kolo, ki so ga še zadnji trenutek vzeli z letala, da ni odletelo brez mene. Zaradi tega zapleta mi je potekel tudi kazahstanski vizum in moral sem si priskrbeti novega, prav tako pa spet kupiti letalsko vozovnico,« se nasmehne.

POSUŠENA ŽABA IN KURJE GLAVE

Iz Indije je šel v Nepal, kjer je kupil novo kolo, ki pa ni bilo kaj prida. Potem se je odločil, da gre na dvotedenski treking okrog Anapurne. Peš. Najprej je nameraval s kolesom, a bi moral dodatno plačati, 70 odst. poti pa bi kolo nosil na ramenih. Ko se danes spominja te poti, pravi, da je imel srečo, ker ni imel težav z višinsko boleznijo. Veliko zaslug za to ima Izraelec, ki ga je srečal na poti in mu svetoval, kako mora počivati pri privajanju na višino. Sicer pa so v Indiji in Nepalu kolesarji na cesti zelo ogroženi. Mogoče je bil tudi to razlog, da se je odločil, da bo ob obali prepešačil Indijo do njenega juga. Za obalo se je odločil, zato ker je bil prepričan, da tako ne more zaiti. A se mu je zgodilo prav to. Do juga indijske podceline ni prišel, zato pa je dobil novo izkušnjo v bolnišnici. »Bolelo me je uho in šel sem v bolnišnico. Povsod so bile dolge vrste, mene pa so sprejeli na pregled mimo vrste. In to zastonj. Le za antibiotik sem moral odšteti nekaj drobiža.« Še danes ne ve, zakaj je imel privilegij.

Nadaljeval je pot proti vzhodu in v Kambodži se mu je prvič zgodilo, da na bankomatu ni mogel dvigniti denarja s kartico maestro, ampak le z viso, ki pa je ni imel. Povedali pa so mu, v katerem mestu lahko dobi denar. »Na zemljevidu sem si ogledal in celo fotografiral, po kateri cesti naj se podam do mesta. Pot je vodila čez reko, ki sem jo prečkal s čolnom, potem pa se je nadaljeval blaten kolovoz, na katerem sem vztrajal dva dni, da sem prišel do prve vasi, ki ni imela niti elektrike. A ljudje so bili gostoljubni in jesti so mi ponudili posušeno žabo. Pot sem nadaljeval po džungli in čez dva dni spet prispel v vas, v kateri sem dobil za kosilo juho, v njej pa so plavale kurje glave. Na srečo na tej poti nisem razmišljal, da bi lahko padel in obležal nezavesten. Nihče me ne bi našel.« S tem se je začel obremenjevati šele, ko se je vrnil domov.

Prekolesaril je tudi Laos, Vietnam, Filipine, Singapur, del Kitajske in obiskal Hongkong. Medtem ko je v Singapurju dovoljeno brezplačno taborjenje v kampih, ki so zelo urejeni, pa v Laosu niso dovolili spati v šotorih. Že prej so ga opozorili, da je v Laosu veliko psov, zato naj ima pri roki pasje bombice. Ko je želel postaviti šotor, so se zapodili proti njemu psi, in ko je vrgel pasjo bombico, so se res razbežali, a si je nakopal srd možakarja, ki je šel proti njemu s pištolo in streljal v zrak.

OČIŠČENJE

Damjan Grabrijan v pogovoru z Darinko Jerčinovič. (Foto: M. B. J.)

Kot rečeno, se Damjanovo potovanje ni končalo tako, kot je načrtoval. Pot je po slabih dveh letih sklenil na Tajskem, prepričan pa je, da je bilo vse, kar je doživel, zanj zelo koristno, kajti začel je razmišljati povsem drugače. Pravi, da je na poti doživel nekakšno očiščenje. »Zato mogoče tudi nisem imel težav, s kakršnimi se spoprijemajo mnogi, ki se podajo na podobno pot. Nikoli nisem razmišljal, kje bom spal in kaj bom jedel. Ko je bila tema, sem si postavil šotor, a če sem bil tudi štiri dni brez hrane, ni bil to zame noben problem. Tudi sicer nisem hodil v restavracije, ampak sem jedel hrano, ki so jo pripravljali na ulicah, in nikoli nisem imel prebavnih težav. Le enkrat se mi je zgodilo, da so me napadli in oropali. V Ukrajini sem teden dni čakal na vizum in med spanjem v šotoru so me precej pretepli, okradli in polomili šotor, ki sem ga za silo popravil in mi je služil do konca potovanja. Vzeli so mi računalnik in denar, medtem ko se jim je kolo zdelo ničvredno. To je bil prav čuden rop, saj napadalci po dejanju niso pobegnili, ampak smo se začeli pogovarjati. Rekli so mi, da so mi vzeli računalnik, ker morajo preveriti, ali sem mogoče mafijec. Nameraval sem jih vprašati, zakaj so mi potem vzeli denar, pa sem se na srečo prej ugriznil v jezik,« je povedal Grabrijan.

Sicer pa je na poti srečal veliko dobrih ljudi, ki so mu pomagali ali mu vsaj svetovali. Prepričan je, da se mu ni zgodilo nič hudega tudi zato, ker o tem ni razmišljal. Se mu je pa zgodilo marsikaj, kar pripisuje naključjem ali celo že kar malim čudežem. »V Indiji je veliko menihov, a meni je v oči padel eden, ki sem ga povabil na kavo, čeprav nikoli prej nisem nobenega meniha povabil na pijačo. Ko sva se nekaj časa pogovarjala, sem izvedel, da mu je ime Tomaž, kar se mi je zdelo čudno, a mi je povedal, da je iz Slovenije. Zanimivo, da sem izmed vseh izbral prav njega,« omeni enega izmed množice dogodkov.

Čudne stvari so se mu dogajale tudi na Tajskem, kjer je preživel zadnje tri mesece, preden se je vrnil domov. »Na koncu sem kar razdeljeval denar revežem, tako da so me poklicali z banke, kaj se dogaja z mojim bančnim računom, da nekdo ves čas dviguje denar z njega,« se nasmehne Damjan, ki je, ko se je vrnil v domovino, leta 2011 spet odprl firmo z zaključnimi deli v gradbeništvu, v kateri je zaposlenih pet ljudi.

Pozneje se je podal še na potovanje po Afriki, ta pa mu ni bila všeč, saj je preveč korupcije, čeprav tudi Azija zanjo ni imuna, za vsako pot, na katero se je podal, pa je moral mastno plačati vodiča, medtem ko je po Aziji lahko hodil sam. Letos je šel peš na Camino, najbolj znano romarsko pot na svetu, ki se začne v južni Franciji in konča na zahodu Španije. Pravi pa, da bi, če bi se v prihodnje spet podal na pot, to povezal predvsem z učenjem meditacije.

Članek je bil objavljen v decembrski Živi, prilogi Dolenjskega lista.

Mirjam Bezek Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava