Tjaša Kastelic: Novomeščanka iz Berlina

13.1.2020 | 11:40

Tjaša Kastelic

Novo mesto - Ko je bila otrok, je rada pela. Kjer koli se je dalo, najraje pred občinstvom in na odru. Želela si je igrati klavir, vendar je, ko so ob vpisu v novomeško glasbeno šolo videli, kakšen posluh ima, dobila v roke violino. Čisto majhno, saj je bila tudi Tjaša še majhna, samo pet let je imela. Takoj se je zaljubila vanjo in ljubezen kar traja in traja in jo je pred leti pripeljala v Berlin, kjer danes živi, vodi akademijo za glasbo Kastelic in muzicira, med drugim tudi z Berlinskimi simfoniki.

Za njeno ljubezen do violine je v novomeški glasbeni šoli skrbela profesorica Petra Božič. Po osnovni šoli se je vpisala na novomeško tehniško gimnazijo in ne na srednjo glasbeno šolo oziroma konservatorij za glasbo v Ljubljani. Tako ji je svetovala njena učiteljica violine Tatjana Špragar na Glasbeni šoli Vič, kamor je hodila trikrat tedensko, potem ko se z njo zaradi porodniškega dopusta ni mogla več ukvarjati Božičeva.

Ko se Tjaša danes spomni tistih let, ne more verjeti, kako je vse takrat zmogla – gimnazija, trikrat tedensko v Ljubljano ter ob petkih in sobotah še glasbeni predmeti na novomeškem konservatoriju Friderika Barage. V četrtem letniku gimnazije sploh ni več hodila v šolo, saj je že takrat začela študirati violino na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu. Kljub temu je zelo dobro opravila maturo.

V Celovcu je preživela šest let in vse opravila z odliko. Študij si je želela nadaljevati v Berlinu, kamor sta se odpravili s kolegico iz Celovca, a ji na sprejemnih izpitih ni uspelo. »Ko sem videla, kako tam igrajo, sem vedela, da moram iti tja. Ko sem bila zadnje leto v Celovcu, mi je profesor rekel, da naj se poročim in imam otroke,« se odločilnih stvari spominja Tjaša. To ji ni vzelo volje, kvečjemu podžgalo jo je v želji, da uspe tudi v Berlinu.

»Imela sem voljo in videla sem, da nič ne znam,« se občutkov ob prihodu v Berlin spominja Tjaša. Pred njo je bilo težko leto, v katerem se je veliko učila in delala, da je preživela. Potem se je odločila, da bo učila in da se bo, če v enem tednu ne dobi službe, vrnila domov. Dobila je tri odgovore, negativne. Šla je na avdicijo in bila zavrnjena. Bila je obupana in tik pred vrnitvijo v domovino. Potem pa je na razgovoru za glasbeno šolo Fanny Hensel spoznala vodjo godalnega oddelka Fritza Zumkleyja, ki je v desetih minutah pogovora začutil njeno željo in zagnanost ter jo povabil na avdicijo. »Takrat sem v Berlinu eno leto delala kot gospodinja pri nemški družini, bila sem varuška in natakarica ter imela za seboj celo vrsto neuspešnih avdicij. 'Ti imaš nekaj posebnega in ravno tebe potrebujemo' so bile besede gospoda Zumkleyja, ki jih nikoli ne bom pozabila,« se odločilnega srečanja v svoji karieri spominja Tjaša. Po enem letu je bila najmlajša članica žirije nemškega glasbenega tekmovanja Jugend Musiziert. Danes zaradi koncertnih obveznosti in vodenja ter učenja na svoji Kastelic Music Academy v glasbeni šoli Fanny Hensel uči le še na oddelku posebno nadarjene učence (Begabtenförderung).

Biti del velikega orkestra in njegovega veličastnega zvoka, ko igra romantične simfonije ali filmsko glasbo, je bila Tjašina velika želja, ki se ji je uresničila, ko je dobila priložnost postati del Berlinskih simfonikov. »A vendar sem v Berlinu zadnje leto začutila nemir. Začutila sem, da si želim delati še kaj drugega kot učiti in igrati v velikem orkestru. Želela sem začeti ustvarjati z ljudmi, ki si jih sama izberem, s katerimi si delim isto vizijo in energijo. Zapustiti orkester in se podati na solistično pot ni bila tako lahko odločitev. Pol leta sem zbirala pogum in junija sem se le odločila oditi. Z Berlinskimi simfoniki imam še novoletno turnejo na Kitajskem konec tega meseca. Mislim, da bodo to moji zadnji koncerti z orkestrom,« Tjaša napoveduje slovo od simfonikov.

Tjaša Kastelic in Jerzy Chwastyk

Letos januarja je spoznala poljskega kitarista Jerzya Chwastyka. »Jerzy me je zasledil na Facebooku in sva šla na kavo. Že nekaj časa sem imela v mislih snemanje albuma, ampak nisem vedela natanko, v katero smer naj grem. Nikoli prej nisem igrala s kitaro in si nisem mislila, da me bo ta kombinacija tako prevzela,« o začetku sodelovanja z Jerzyjem Chwastykom pripoveduje Tjaša Kastelic. Plod njunega sodelovanja je plošča Romance-Canciones y Danzas, ki sta jo novembra in v prvi polovici decembra predstavila na evropski turneji. V enem mesecu sta imela dvajset koncertov v desetih državah. Začela sta na Poljskem v Wrocłavu, od koder prihaja Jerzy, v Sloveniji sta imela štiri koncerte, dva v Viteški dvorani brežiškega gradu. Sledili so nastopi v Švici, na Slovaškem, tudi v Berlinu sta imela dva koncerta pa v Avstriji, v Grčiji, na Češkem, v Italiji v Modeni in dvakrat v Milanu, turnejo pa sta sklenila 13. decembra v Španiji v El Castillo de La Herradura. »Hvaležna sva, da imava generalnega pokrovitelja, podjetje ControlTec, ki nama je omogočilo ustvariti album tako visokega standarda. Posnela sva ga v Berlinu, v znameniti Karajanovi cerkvi. Vsi partnerji, od glasbenih producentov, videoprodukcije, fotografa in dizajna, so med najboljšimi na mednarodni glasbeni sceni. Potem sem si rekla, Tjaša izstreli se na Luno. Koncerti so bili skoraj vsak dan. Ogromno ljudi nama pomaga pri organizaciji. Neverjetno je, koliko ljudi verjame vame in mi tako velikodušno pomaga,« je bila sredi turneje navdušena Tjaša.

Čeprav organizacija koncertov in potovanja vzamejo ogromno časa in energije, Tjaša tudi v tem času ne zanemarja dela na svoji akademiji, na kateri deset mladih učiteljev, med katerimi je tudi njen brat Jakob, poučuje nadarjene mlade glasbenike in jih pripravlja na sprejemne izpite za študij na glasbenih univerzah. »Med turnejo učim del svojih učencev prek skajpa, kar mogoče kdaj ni tako lahko organizirati, a vendar za zdaj vse poteka, kot je potrebno,« je še povedala Tjaša sredi turneje. Zdaj pa se pripravlja na svoj verjetno zadnji nastop z Berlinskimi simfoniki na Kitajskem.

Članek je bil objavljen v decembrski številki naše redne mesečne priloge Živa.

Igor Vidmar, Foto: osebni arhiv

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava