Bo še kdaj oblekel novomeški dres?

19.5.2020 | 11:25

Jaka Klobučar je po kvalifikacijah za EuroBasket 2017 končal reprezentančno pot. Takrat je imel težave s hrbtom, zdaj pa pravi, da bolečin nima več. (Foto:Arsen Peric/M24.si)

Novo mesto - Novomeški košarkar Jaka Klobučar se je po štirih uspešnih sezonah v Turčiji lani preselil v Francijo. S prvoligašem Elan Chalonom je podpisal pogodbo do konca sezone, ki pa so jo zaradi novega koronavirusa predčasno končali. Francija je ena najbolj prizadetih evropskih držav zaradi covid-19, a nekdanji slovenski reprezentant se je še pred izbruhom pandemije vrnil v Ljubljano, kjer trenutno živi z družino.

Razlog za vrnitev je bilo rojstvo hčerke Kali. Z ženo Dašo sta namreč na začetku marca drugič postala starša. Imel je srečo, da se je vrnil tik pred sprejetjem ukrepov tako v Sloveniji kot pozneje tudi v Franciji. »Ko sem se na začetku marca odpravil domov, v Franciji še ni bilo tako hudo. V Sloveniji pa so se začeli pojavljati prvi primeri okužbe, zato sem se namesto z letalom odločil kar za vožnjo z avtomobilom. V Franciji se je virus razširil malo pozneje kot pri nas. Tam je zdaj še huje, kmalu so uvedli karanteno za vse, za trgovine so potrebovali dodatna dovoljenja,« pripoveduje Klobučar, ki mu je klub, ker so se takrat razmere tako zelo poslabšale, dovolil ostati doma. Kot pravi, so pozneje domov odšli tudi drugi tujci v klubu. »V Franciji se je liga prekinila, in menim, da ne bomo več stopili na parket. S klubom se za zdaj še nismo uradno poslovili, le s soigralci in trenerji,« dodaja. Na srečo je lahko zdaj ves čas z družino, kar veseli vsakega športnika.

Novembra se je pridružil dvakratnemu francoskemu prvaku Chalonu, ki pa je tedaj z le dvema zmagama na devetih tekmah zasedal skromno 17. mesto. »Sezona se zanje ni začela najboljše. Potem so zamenjali trenerja, kar se je izkazalo za dobro potezo. Tik pred pandemijo smo nanizali serijo štirih zmag in smo bili v vzponu. Zdaj ne bomo vedeli, kako bi se ta zgodba nadaljevala oz. kako daleč bi lahko prišli z novim trenerjem.« Kot večina drugih klubov v ligi je tudi Chalon zelo dobro organiziran. »Kar pa zadeva način igre, se francoska liga malo razlikuje od ostalih, kjer sem do zdaj igral. Nekoliko je hitrejša in bolj atletska, manj poudarka je na taktiki. To je največja razlika s turško ligo, v kateri sem igral zadnja leta, zato sem na začetku potreboval nekoliko več časa, da sem se v Franciji privadil na sistem. Ker sem v klub prišel sredi sezone, moja vloga tudi ni bila takšna, kot bi si jo sam želel,« pravi 198 centimetrov visoki košarkar, ki lahko igra na obeh branilskih položajih in krilu.

Od leta 2015 je igral v Turčiji. Najprej je tri sezone nosil dres Istanbula BB, kjer je bil tudi kapetan, nazadnje pa Galatasaraya. V tujini se je preizkusil še v Nemčiji pri Ulmu, Srbiji pri Partizanu in Italiji pri Ostuniju, doma pa je branil barve Slovana, Olimpije in Krke, ki je njegov matični klub. »Pred letošnjo sezono sem imel željo ostati v Turčiji, ker smo se z družino navadili na mesto. Sam sem se tudi navadil na tamkajšnji način igre in vse, kar je povezano s košarko.« A v klubu so imeli drugačne načrte in so se mu le zahvalili za sodelovanje. Poleti je, kot pravi, predolgo čakal, da bi našel novo sredino, tako da je bil do novembra brez kluba. Nato je prišla ponudba iz Francije in odločil se je sprejeti izziv. Pred tem je bil v pogovorih z Olimpijo, a vrnitve v Ljubljano ni bilo. »Takrat se nam ni uspelo dogovoriti,« pove Klobučar, ki bo avgusta dopolnil 33 let. Na vprašanje, ali je bil v stiku tudi z Novomeščani, odgovarja, da se je pred odhodom v Francijo enkrat pogovarjal s trenerjem Krke Vladimirjem Anzulovićem, a dogovora ni bilo. »Kaj bo v prihodnje, je še vse odprto. Za zdaj še nič ne vem, pogodba v Chalonu mi je potekla.« Številni ljubitelji dolenjske košarke bi si ga zagotovo želeli še enkrat videti v dresu novomeškega kluba.

Članek je bil objavljen 7. maja v Dolenjskem listu.

R. N.

Komentarji (1)

17d nazajOceniFrancesco Sinibaldi 
Image of happiness. The northern sound of a passing wind leaves the country and even a delicate cloud invites me to walk in the light of the sunshine. Francesco Sinibaldi

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava