dolenjska

Požar na Kuzarjevem Kalu - »Dedi, kaj pa moje igračke?«

24.8.2022 | 11:00 | M. Luzar

  Jože Klančar: 'Kje je moj mili dom …?'

Malo kje vstajajo tako čudovita jutra, ki se potem spremenijo v obetavne dopoldneve, kot na Kuzarjevem Kalu nad Prečno pri Novem mestu. Vsa so lepa ta »kalanška« jutra, ampak eno je bilo drugačno, tako zelo tuje, da bi se mu človekov spomin odrekel za vekomaj, če bi bilo to le mogoče, a mogoče, zdaj po dobrih treh tednih, to še ni. Preveč je bilo vsega hudega tisto torkovo jutro, šestindvajsetega julija letos.

Dim!

»Vsak dan se zjutraj zbudim ob petih. Zdaj, poleti, grem na vrt, pojem nekaj sveže zelenjave in zalijem zelenjavo, potem si pripravim zajtrk. Tudi tisti torek je bilo tako. Po zajtrku sem šel do sosedov. Kmalu sem se vrnil domov. Ker se nisem počutil dobro, sem se okoli devetih malo ulegel in zaspal, ampak nisem spal dolgo. Zbudil sem se že čez kakšnih petindvajset minut. Groza je, če se zbudiš v takem, da je, ko odpreš oči, vse okrog tebe tako črno, da ni signala v tvojih možganih, možgani pa so 'zamrznjeni'. S takim občutkom sem se zbudil. V prsih me je žgalo in tiščalo. Vedel sem, da je vse okrog mene dim. Vlekel sem se iz prostora in se zvalil po stopnicah na vrt ter se po vrtu vlekel še bolj vstran. Ampak takrat sem se spomnil, da sem brez telefona. Na obraz sem si dal vlažno krpo in se odplazil nazaj v hišo; plazil sem se, saj če bi stal, bi bil še bolj v dimu. Privlekel sem se noter. Stegnil sem roko kar nekam v prazno – in prijel naravnost za telefon. Potem sem se spet s skrajnimi močmi vlekel iz hiše na vrt,« je omenjenega dopoldneva, ko so od požara minili že približno trije tedni, pripovedoval Jože Klančar.

Z vrta je takrat poklical gasilce, kot se spominja; oglasili so se policisti. Vprašali so ga, ali je bil razen njega v hiši še kdo. »V hiši je živela tudi hčerka z družino. Ampak policistom nisem mogel povedati, ali je v hiši še kdo. Šel sem pogledat, nikjer nisem videl hčerkinega avtomobila in to je pomenilo, da v hiši ni bilo nikogar razen mene. V tistem je ponovno poklical policist in takrat sem mu lahko že povedal, da v hiši ni bilo nikogar razen mene,« se spominja.

Kot pravi Jože, so mu ljudje hitro ponudili pomoč. Še isti dan so ukrepali. Kdo in kako? Kako so gasilci gasili med »šrapneli«, pa kaj vse je zgorelo in kaj nameravajo postaviti na mestu pogorišča ...

O tem mnogo podrobneje v sliki in besedi v tiskani številki Dolenjskega lista. V zadnji, še aktualni. Jutri to ne bo več, saj bo izšla že nova, z novimi zgodbami naših ljudi ...

‹ nazaj