mnenja

O tragediji, ki se lahko ponovi

4.7.2008 | 18:45 | Igor Vidmar

Razpravljati o tem, kaj vse je bilo narobe, da je prišlo do tragedije, kakršna se na slovenskih rekah še ni zgodila, bi morda ne imelo več smisla, saj je bilo o tem povedanega že veliko, a vendar gre o vzrokih še enkrat razmisliti. Da plovila, se pravi odprti kanuji, s kakršnimi so šli smrt nesrečniki, sploh niso namenjena veslanju na divjih vodah in da se tam čez ne bi spustil noben veslač, ki ima vsaj nekaj malega znanja o veslanju na divjih vodah, so dejstva, ki opozarjajo na nekaj, kar je že bilo vzrok marsikateri nesreči pri nas, ne le na rekah, tudi v gorah, na morju in še kje.

Tudi tokrat je kot že v številnih primerih podobnih nesreč šlo za podcenjevanje in nezavedanje nevarnosti zaradi neznanja in nevednosti. Ljudje, ki so o veslanju in divji vodi vedeli zelo malo oziroma nič, so se spustili nekam, od koder bi ne prišel živ niti vrhunsko usposobljen in popolno opremljen kajakaš.

Pokojni Viktor Vest je že pred desetletji v uvodu v priročnik Varnost in reševanje na divjih vodah zapisal dve stvari - da dokler človek ne bo dihal vode, športi na vodi ne bodo stoodstotno varni, in, da slab občutek ne vara, dober pa pogosto. Pa to ne velja le za veslanje na divjih vodah, ampah še za marsikatero človekovo početje v naravi. Dobrega veslača na divjih vodah določa nekaj pomembnih lastnosti, predvsem pa, da ob izvrstnem tehničnem znanju zna zelo dobro oceniti vodo in vodne tvorbe in se, kadar ni prepričan, da lahko določen del varno prevesla, vedno odloči tisti del reke obiti po bregu.

V vprašanju, zakaj ponesrečenci z Blance tega niso storili, se skriva tudi odgovor o pravem vzroku za tragedijo. Med njimi ni bilo nikogar, ki bi se dovolj zavedal nevarnosti. Če bi imela skupina s sabo vsaj enega usposobljenega vodiča, bi se fotografija zadovoljnih udeležencev s spusta pojavila v kakšnem časopisu le v družabni kroniki. Kajakaška zveza vsako leto usposobi kar nekaj vodičev kajakaštva na mirnih in divjih vodah in kajakaških učiteljev. Vsak od njih bi se z vsemi močmi uprl takemu početju in bi udeležence prepričal, da si vse skupaj najprej ogledajo s kopnega. Če bi to storili, bi si zagotovo premislili.

Zakaj torej izleta ni vodil usposobljen vodič? Ker to pri Slovencih ni v navadi. Ker hodimo v gore sami, ker se po divjih rekah spuščamo sami, ker hodimo na jadranje sami, ker bi se radi potapljali sami in ker vse te reči želimo početi na robu. Prepričani smo, da se lahko vsega naučimo sami in da pomoči primerno usposobljenih strokovnjakov ne potrebujemo, ker se raje odločimo te stvari početi po brezplačnih nasvetih soseda, ki je to nekoč tudi že poizkusil.

Narava, v tem primeru reka, ni nič kriva. Sava ubira svojo pot proti Donavi in morju, kjer ji človek pač dopušča. Kriva pa je naša zelo zgrešena miselnost in prepričanje, da se ti ne more nič zgoditi, ki pa ne temelji na znanju in poznavanju, ampak je posledica neznanja in nepoznavanja. Dokler se ta miselnost v nas ne bo spremenila, bo možnost, da se taka nesreča ponovi, vedno obstajala.

‹ nazaj